ŠRD Kosec - športno rekreativno društvo

Tolsti vrh (6.2.2011)

Kam:
Kriška gora s Tolstim vrhom je razgleden in razsežen 5 kilometrov dolg gorski greben v zahodnih Kamniško‐Savinjskih Alpah.

Kdaj: v nedeljo, 6. 2. 2011; odhod ob 8.00 h , prihod ob 15.00 h Udeleženci: Dejan Čurčija, Janja Prelovšek, Kristina Lepen

Potek poti:

• Z avtom do izhodišča planinske poti: Škofljica – Kranj – Golnik – Senična – Gozd
• Planinska pot: Gozd – Tolsti vrh (1.715 m) – Kriška gora (1.471 m) – Gozd
• Z avtom proti domu: Gozd – Škofljica

Časovni potek:

• 8.00 odhod iz Škofljice
• 9.00 start iz parkirišča za strmo pot v Gozdu
• 11.00 Tolsti vrh (30 min)
• 12.30 koča Kriški gori (30 min)
• 14.00 izhodišče Gozd
• 15.00 prihod na Škofljico

Skupaj: 7h

Opis poti:
Po skoraj enoletnem zatišju smo se člani športno‐rekreativnega društva Kosec v nedeljo, 6. februarja zopet podali v hribe. Naš cilj je bil Tolsti vrh v Kamniških Alpah. Na pot smo se odpravili le trije, a so dobra vremenska napoved in prijetna družba obetali lep dan.
Ob 8. uri smo štartali iz Škofljice. S kratkim postankom v pekarni v Mlaki smo v slabi uri prispeli do izhodiščne točke našega pohoda. Avto smo parkirali pri gostišču v vasi Gozd nad Golnikom. Prijetno so nas presenetile temperature zraka. Ob odhodu od doma je merilec v avtu kazal – 2 stopinji, čez eno uro pa že + 11 stopinj na 889 m nadmorske višine. Dodatno obleko smo tako pustili kar v avtu.
S parkirišča smo se podali proti vzhodu v središče vasi, od tam pa po desni strani proti Tolstemu vrhu. Odločitev, da se najprej povzpnemo na Tolsti vrh in se nato spustimo čez Kriško goro, je bila pravilna. Pot je bila vseskozi dobro označena z markacijami in opisi. Večino časa smo hodili po gozdu, vmes pa je bil kakšen predel bolj odprt in je ponujal čudovite razglede po Ljubljanski kotlini, proti Škofjeloškemu hribovju in Julijskim Alpam, pa vse do 'domačega' Krima. Naš tempo hoje je bil zmeren, smo se pa vmes kar nekajkrat ustavili, da smo se razgledali po naravi, se slikali ali preizkusili naše plezalne sposobnosti na kateremu od bližnjih dreves. Proti vrhu gozd preide v grmovje, ostalo pa je tudi še nekaj snega, vendar nas pri hoji ni oviral.
Po točno 2 urah smo osvojili 1715 m visok Tolsti vrh. S svojo razprostranjenostjo in zaokroženostjo z leseno ograjo kaže prav idilično podobo. Vrh predstavlja majhen nadstrešek, kjer smo se vpisali v knjigo. Nekaj časa smo porabili še za malico in za razgledovanje po okoliških hribih in gorovjih. Na vzhodno stran se je pogled razprostiral na bližnji Storžič in Krvavec, na severni strani smo opazovali pogorje Košute, proti severozahodu smo gledali Begunjščico in Stol, najbolj pa nas je očaral pogled v zahodni smeri proti Julijcem s Triglavom na čelu. Ker je bila za Dejana to prvi višji vzpon v hribe, sva mu z Janjo pripravile malo neobičajen krst. Dejan je s prevalom v snegu in z odgovorom na vprašanje o višini osvojenega vrha dokazal, da ga lahko sprejmemo med hribovce. Naredili smo še par fotografij za spomin, nato pa se podali proti koči na Kriški gori. Na začetku smo se zaradi snega spuščali bolj previdno (dereze niso bile potrebne), smo se pa na račun malo bolj nerodnih korakov več nasmejali.
Do koče na Kriški gori smo rabili 1 uro hoje. Lep dan je v hribe privabil kar veliko število pohodnikov. Pri koči smo zato komaj našli prosto klopco za kratek oddih. Na soncu smo se nekoliko ogreli, nato pa s hojo nadaljevali po gozdu navzdol proti izhodiščni točki. Ta del poti je bil bolj obljuden. Vmes smo razglabljali, zakaj imajo moški brke in kako lahko nekateri istočasno hodijo po hribu navzdol in govorijo po mobitelu, pa so še vseeno hitrejši od večine. A to so že tiste podrobnosti, ki na poseben način povežejo skupino na poti. Zato naslednjič vabljeni zraven.
Za spust s Tolstega vrha nazaj do parkirišča smo porabili prav tako 2 uri hoje. Prijetno utrujeni smo se na poti domov ustavili še na zasluženem kosilu v piceriji na Škofljici. Tako smo zaključili lep, ne preveč naporen pohod, še več pa verjetno povedo slike.

Vreme: sončno Prevoz: lasten

Fotografije: Janja Prelovšek Zapisala: Kristina Lepen

Iški vintgar (24.5.2009)

Kam: Krožna planinska pot: dom v Iškem vintgarju – Vrbica – Krvava Peč – planota Mokrca – dom v Iškem vintgarju. Višinska razlika: 525 m

Kdaj: v nedeljo, 24. 05. 2009; odhod ob 8.30 h , prihod ob 17.00 h

Udeleženci: Boštjan Briški, Sarah Briški, Mirijam Černe, Petra Draškovič, Primož, Sandi Lavrič, Kristina Lepen, Janja Prelovšek, Mitja Prelovšek

Potek poti:

• Z avtom do izhodišča poti: Škofljica – Ig – dom v Iškem vintgarju
• Pohodniška pot: dom v Iškem vintgarju (375 m) – Vrbica (420 m) – Krvava Peč (726 m) – planota Mokrca (900 m) – dom v Iškem vintgarju (375 m)
• Z avtom proti domu: dom v Iškem vintgarju – Ig – Škofljica

Časovni potek:

• 9:00 start s parkirišča pri domu v Iškem vintgarju
• 10:00 kratek postanek pri votlem kamnu in v Vrbici ob sotočju Iške in Zale 13:00 polurni postanek pri Krvavi Peči
• 17:00 zaključek poti na parkirišču pri domu v Iškem vintgarju

Skupaj: 8h

Opis poti:
Iški vintgar spada med najbolj priljubljene izletniške točke v bližini Ljubljane, vendar se le redki podajo po soteski navzgor. Tudi večina pohodnikov, ki smo se to nedeljo zbrali na parkirišču pri domu v Iškem vintgarju, poti še nismo prehodili. Čeprav smo na začetku mislili, da bo to lahkoten nedeljski sprehod, smo hitro ugotovili, da vintgar zahteva kar nekaj kondicije in da je zaradi dolžine pot srednje zahtevna. Predvidevali smo približno 6 ur hoje, potrebovali pa smo jih kar 8.
Začetek poti do Vrbice je bil prijeten, nenaporen in zaradi zgodnejših ur tudi manj soparen. Na poti smo si ogledali votli kamen, prvi krajši postanek pa smo naredili v Vrbici ob sotočju Iške in Zale. Pot se je začela nato malo bolj strmo vzpenjati proti Krvavi Peči. Med hojo smo občudovali izjemno lepo ohranjeno naravno okolje, slikovite stene, strma prepadna pobočja s prepletom alpske in dinarske vegetacije in poslušali žuborenje vode Iške. Kmalu smo ugotovili, da je območje »bogato« tudi s klopi.
Ob prihodu na Krvavo Peč smo si privoščili krajši postanek z malico iz popotne torbe. Zaradi neobljudenosti je bila lastna malica in pijača obvezna. Pot smo nadaljevali po kolovozni poti po planoti Mokrca, mimo Tolste peči in Smrekovca. Ob Ivanjem vrhu se je začelo kraško brezpotje, za katerega smo mislili, da bo dolgo le 500m. Markirane poti še kar nekaj časa nismo našli, zato smo se odločili, da se začnemo počasi spuščati po brezpotju. Pot je bila na nekaterih delih dokaj strma, predvsem pa zaradi listja malo bolj drseča. Pohodne palice so kar prav prišle. Uhojeno pot smo čez čas spet našli in se že nekoliko utrujeni spustili do Iške. Za zaključek še prebroditev Iške in po 8 urah smo bili spet na parkirišču pri domu v Iškem vintgarju. Za nekatere bolj, za druge manj naporen pohod je bil za nami, zagotovo pa smo vsi preživeli zanimiv dan.

Vreme: Sončno in soparno Prevoz: lasten Fotografije: Boštjan Briški

Ratitovec (27.2.2010)

Ob zaključevanju lepega sončnega sobotnega popoldneva in vzhajanju skoraj polne lune smo se člani (6) in verjetno bodoči člani (3) športnega rekreacijskega društva kosec odpravili na Ratitovec, ki se prišteva k Julijskim Alpam, čeprav ne dosega tako velikih višin. Wikipedia pravi: »Ratitovec je nadaljevanje grebena v Spodnjih Bohinjskih gora, od katerega ga loči Bohinjsko sedlo blizu Soriške planine, in doseže najvišjo točko v vrhovih Gladkega vrha 1666 m in Altemaverja 1672 m.« Štart našega vzpona je bil ob 17. uri v vasici Prtovč (1011m). Luna, drevesa in njihove sence ter obrisi vrhov grebena Ratitovec, so pričarala pravo romantično vzdušje. Ko smo prestopili gozdno mejo se je odprl krasen pogled na Soriške vasi. Nekateri smo preizkusili nedavno kupljene dereze, ki so nam kljub utrjeni, vendar s snegom prekriti poti, dajale odlično oporo in stabilnost. Tik pod Gladkim vrhom (1667m) smo zavili v Krekovo kočo (1642 m) imenovano po dr. Janezu Evangelistu Kreku (1865-1917), organizatorju slovenskega zadružništva, ki je rad zahajal na Ratitovec. Koča je stalno odprta od sredine junija do sredine septembra. Ostali čas je koča odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. V prepolni koči smo si nabrali nekaj moči in se dvignili na Gladki vrh. Pravijo, da je podnevi razgled z Ratitovca eden izmed najlepših v naših planinah, saj je Ratitovec toliko odmaknjen od osrednjega dela Julijcev, da so le ti videti kot velika enotna gmota. Lepo pa so vidne tudi Karavanke in Kamniške Alpe. Prekrasen nočni razgled je motil le močan veter, kljub temu smo naredili nekaj spominskih posnetkov. Na izhodišče smo se vrnili po isti poti. Našo pot je odlikovala dobra družba ter odlična časovna organizacija. Zadovoljni čakamo naslednje izzive, ki smo jih med potjo premlevali.

Jaz sem užival.

S.J.
ŠRD Kosec

Košutnikov turn (26.4.2009)