ŠRD Kosec - športno rekreativno društvo

Kostelska grajska pot (26.4.2008)

Kam: Kostelska grajska pešpot je 16 km dolga krožna pot s 400 m višinske razlike. Vodi od zaselka Žaga ob Kolpi, po dolini Potoka skozi vasice Podstene, Suhor, Ajbelj, Banja Loka, Vimolj, Rajšele, Selo pri Kostelu in Kostel. Pot je primerna tudi za kolesarjenje, saj večinoma vodi po cestah in gozdnih poteh.
Obisk Jelovičke in Mihove jame pri zaselku Žaga. Iz teh jam izvira potok Kotnica. Mihova jama je dolga 18 m, Jelovička pa 184 m. Voda, ki prihaja iz jam najverjetneje izhaja iz ponora Mokrega potoka pri Kočevski reki.

Kdaj: v soboto, 26.04.2008; odhod ob 7.30 h , prihod ob 19.30 h
Udeleženci: Miran Briški, Boštjan in Sara Briški, Tatjana in Blaž Confidenti, Mitja Prelovšek, Mirijam Černe
Potek poti:

• Z avtom do izhodišča poti: Škofljica – Ribnica – Gotenica – Morava – Kostel – Žaga ob Kolpi
• Pohodniška pot: Žaga ob Kolpi (208 m) – Podstene (356 m) – Suhor (475 m) – Ajbelj(620 m) – Briga (547 m) – Banja Loka (554 m) – Rajšele (410 m) – Kostel (406 m) – Žaga ob Kolpi.
• Obisk Jelovičke in Mihove jame pri zaselku Žaga ob Kolpi
• Z avtom proti domu: Žaga ob Kolpi – Kočevje – Škofljica

Časovni potek:

• 9:30 start s parkirišča v zaselku Žaga ob Kolpi
• 12:00 kratek postanek na počivališču ob gostišču Grof (40 min. odmora)
• 15:30 kosilo pri družini Padovac v vasi Selo pri Kostelu (40 min. odmora)
• 16:30 zaključek poti na parkirišču v zaselku Žaga ob Kolpi
• 16:45 obisk Jelovičke in Mihove jame

Skupaj:
Grajska pešpot: 7h
Ogled jam: 1h 15min

Kratek opis poti:
Kostelska pokrajina je vsekakor tisti košček Slovenije, ki ga zaznamujejo neokrnjena narava, bogat rastlinski in živalski svet ter prijazne majhne vasice, v katerih se odraža pestra zgodovina. Neizbrisen pečat pa tej pokrajini dajejo prijazni ljudje, ki še dandanes ohranjajo stare običaje.
V zaselku Žaga ob Kolpi je začetek Kostelske grajske pešpoti. Tu se nas je zbralo kar lepo število popotnikov z veliko mero dobre volje, katere ni pokvarilo niti hladno in oblačno jutro. Pot nas je najprej vodila po dolini Potoka do starodavnih vasic Podstene in Suhor. Tukaj smo že doživeli prvo dobrodošlico ljudi, ki so nam postregli s tradicionalno kostelsko rakijo, jabolki, orehi … V vasi Podstene smo si ogledali pravi mali muzej starih orodij in predmetov, ki so jih včasih uporabljali za delo na polju ali za opravila v domači hiši kot npr. burkle za kuhanje in peko v kmečki peči, mes'nga za mesenje kruha, plenkača se imenuje sekira za tesanje, amerikanka pa je ime za žago za podiranje večjih dreves … in še bi lahko naštevali. Kostelska pokrajina ima ugodno podnebje, zato je bilo sadjarstvo v preteklosti zelo pomembna dejavnost. Ob poti smo lahko opazili številne sadovnjake, pa tudi posamezna sadna drevesa, ki danes ponekod žal že izginjajo v gozdni pokrajini. Iz vasi Suhor smo se vzpeli do počivališča ob gostišču Grof, kjer smo si privoščili zaslužen počitek in malico. Takrat pa je izza oblakov posijalo tudi sonce, ki je prijetno ogrelo ozračje in dalo pokrajini svež in pomladni obraz. Pot nas je nato vodila do vasi Ajbelj, naprej do vasice Briga in nato po stari cesti do Banja Loke. Tukaj se je pot za nekaj časa združila z glavno cesto Kočevje – mejni prehod Petrina, vendar smo kmalu, za staro šolo v Banja Loki, zavili proti vasici Rajšele. Vasica je posebna, saj sta v njej dve dobro ohranjeni tipični kostelski hiši. Za kostelsko hišo je značilen kamniti spodnji del hiše (klet) in pa leseni zgornji oz. bivalni del. Med pohodom smo bili povsod deležni velike gostoljubnosti domačinov.
V Rajšelah nas je pogostila gospa Marija (tudi članica organizacijskega odbora tega pohoda) z domačim hruškovim likerjem, narejenim po prav posebnem receptu, z jabolčnim pecivom, z odličnim zeliščnim čajem, seveda pa ni manjkala kostelska rakija.
Družina Padovac pa nam je v Selah pri Kostelu pripravila okusno enolončnico.Tako smo siti in spočiti odšli naprej, najprej skozi gozd, v katerem smo lahko občudovali velike in košate jelke, in nato po cesti pod kostelskim gradom do izhodišča poti. Da bi našemu izletu dali še piko na i smo se odločili, da si ogledamo še Jelovičko in Mihovo jamo. Okrog 18h smo se odpeljali domov. Vreme: V dopoldanskem času oblačno, nato sončno in toplo.
Prevoz: lasten
Fotografije: Boštjan Briški
Dodatna oprema: Čelne svetilke.

Za Društvo Kosec M. Č.

Konj (24.6.2007)

Kam: prvi cilj je bila zelena gora Konj (1803 m) v Kamniško-Savinjskih Alpah, drugi pa slap Orglice v ozki dolini Kamniške Bele.
Kdaj: v nedeljo, 24. 6. 2007.
Udeleženci: Nina Arnuš, Boštjan Briški, Sarah Briški, Janja Prelovšek, Katja Škrabec, Mile Višnjič.

Potek poti:

• z avtom do izhodišča planinske poti: Škofljica–Spodnja postaja žičnice na Veliko Planino;
• planinska pot: Spodnja postaja žičnice na Veliko Planino (okoli 600 m)–Planina Dol (1308 m)–
• Planina Rzenik (1654 m)–vrh Konj (1803 m)–sedlo Presedljaj (1613 m)–ob Kamniški Beli do slapu Orglice–ob Kamniški Beli in Bistrici do izhodišča;
• z avtom proti domu: Spodnja postaja žičnice na Veliko Planino–Škofljica.

Časovni potek planinske poti:

• 06.00 odhod izpred OŠ Škofljica;
• 07.15 start s Spodnje postaje žičnice na Veliko Planino (600 m);
• 09.15 Planina Dol (1308 m), 30 min odmora;
• 10.45 Planina Rzenik (1654 m), 15 odmora;
• 11.30 Konj (1803 m), 60 min odmora;
• 13.00 sedlo Presedljaj (1613 m), 15 min odmora;
• 15.00 slap Orglice v dolini Kamniške Bele, 30 min odmora;
• 16.00 Spodnja postaja žičnice na Veliko Planino;
• 17.00 prihod na Škofljico.

Skupaj vzpon: 3–3,5 h
Skupaj sestop: 3–3,5 h
Višinska razlika: izhodišče na višini okoli 600 m, najvišja točka 1803 m, višinska razlika torej približno 1200 m.
Zahtevnost izleta: Nezahtevna, a dolga pot. Sestop je naporen.
Kratek opis poti:

Vzpenjali smo se 3 ure in četrt, po prvi uri hoje smo imeli prvi počitek, drugi in daljši je bil na samem vrhu. Spust nam je vzel 4 ure (to je več, kot smo načrtovali), saj je bil do Presedljaja (1 ura) tehnično zahteven – nujna uporaba klinov in jeklenic. Dobrih 15 minut pred koncem gozdne poti smo zavili desno. Tako smo po rahlem vzponu po ali ob strugi Bele v dobrih 10 minutah zagledali slap Orglice. Ker je bil te dni manj vodnat, smo lažje prišli poleg. Ogled in ohladitev v njegovi bližini maksimalno priporočam.
Na pot smo se odpravili zgodaj (pred sedmo uro zjutraj); steze so v tem letnem času zaradi izredno bogate flore in favne še prijetnejše in bolj pisane. Vreme je bilo sončno z delno oblačnostjo; na samem vrhu je bilo brezvetrje, zato se je sonce zdelo še bolj vroče. Premagali smo približno 1200 m višinske razlike, popili na litre tekočine, se krepili z malico iz popotne torbe (na opisani poti ni nobene planinske koče, je pa nekaj planšarij), precej klepetali, se zelo potili, predvsem pa se skupaj prijetno imeli.
Vreme: sončno in delno oblačno
Prevoz: lasten
Fotografije: Boštjan Briški
Dodatna oprema: Zemljevid Kamniško-Savinjske Alpe

Katja Škrabec

Košutica (19.8.2007)

Kam: na Košutico (1968 m): je precej osamljen vrh in se dviguje vzhodno od Ljubelja. Leži v glavnem grebenu Karavank prav na meji z Avstrijo, Hajnževo sedlo ga ločuje od glavnega grebena Košute, stari prelaz Ljubelj pa od zahodno ležečih dvatisočakov Palca in Vrtače. Kdaj: v nedeljo, 19. 08. 2007; odhod ob 6.00; prihod ob 17.00
Udeleženci: Nina Arnuš, Boštjan Briški, Mirijam Černe, Mitja Prelovšek, Katja Škrabec, Mile Višnjič.

Potek poti:

• z avtom do izhodišča planinske poti: Škofljica–Tržič–Podljubelj–Ljubelj (prva serpentina v levo);
• planinska pot: Ljubelj (prva serpentina v levo, okoli 900 m)–Planina Korošica (1554 m)–Hajnževo sedlo (1701 m)–Košutica (Baba, 1968 m)–Grunt (1627 m)–prelaz Stari Ljubelj (1369 m)–Ljubelj (1058 m)–izhodišče;
• z avtom proti domu: izhodišče–Podljubelj–Tržič–Škofljica.

Časovni potek planinske poti:

• 07.20 start s parkirišča pod Ljubeljem (900 m);
• 08.50 Planina Korošica (1554 m), 40 min odmora;
• 10.00 Hanjževo sedlo (1701 m);
• 11.00 Košutica (1968 m), 60 min odmora;
• 13.00 Grunt (1627 m);
• 14.00 Stari Ljubelj (1369 m), 30 min odmora;
• 15.30 izhodišče.

Skupaj vzpon: 3 h
Skupaj sestop: 3 h
Višinska razlika: izhodišče je na približno 900 m, najvišja točka Košutica pa na okoli 1968 m, premagana višinska razlika torej 1068 m.
Kratek opis poti:
Preden smo osvojili vrh ter si privoščili enourni počitek z malico in nejasnim razgledom, smo doživeli kar nekaj prijetnih stvari. Turo smo začeli na približno 900 m, temperatura zraka je bila ravno pravšnja, pot pa zelo prijetno speljana. Poleg sladkanja z malinami smo si privoščili še uživanje ob več majhnih potokih in pogledu na dva gamsa. Kasneje, na sedlu, smo jih pod stenami videli celo cel trop – bilo jih je več kot deset. Po uri in pol ogrevanja smo prišli do Planine Korošica, kjer smo si privoščili prve jutranje razvade in opazovali pasoče se krave in konje. Nato smo jo mahnili čez travnik, se začeli vzpenjati skozi smrekovo in borovo rastje ter ruševje. Prvi razgled se nam je odprl na Hajnževem sedlu. Poleg omenjenih gamsov smo bili presenečeni tudi nad celo vrečo nabranih jurčkov, ki jih je v karavanških pobočjih nabral izkušen planinec. Mi smo našli zgolj nekaj planik in drugega cvetja. S sedla smo jo ubrali na levo po dobro vidni nemarkirani poti in se po žlebu vzpeli do krušljivega grebena. Do druge strani smo si čez nekoliko zahtevnejše dele pomagali z jeklenicami. Kmalu pa se greben razširi in steza nas je pripeljala do vrha z možicem. Ta je za nekaj metrov višji kot Košutica, ki smo jo dosegli takoj, ko smo premagali zadnjo škrbino – najzahtevnejši del poti. Žal zaradi podečih se oblakov nismo bili deležni jasnega razgleda na greben Košute, Vrtačo, Stol in Begunjščico. Pri malici pa so se nam poleg oblakov in le nekaj sončnih žarkov pridružile še kavke. Spustili smo se po grebenu s stopnicami in lestvijo, hodili po pašniku tik ob meji (dolgo časa nas je spremljal vojaški helikopter), nato pa skozi gozd po vlažni poti, ki je zahtevala pazljivejši korak. Tu je del poti speljan po avstrijski strani. Iz gozda smo šli proti staremu mejnemu prehodu, se malo odžejali pred kočo na njem ter nadaljevali pod do mejnega prehoda Ljubelj, od tam pa ob suhem potoku do izhodišča.
Vreme: Oblačno z občasnim soncem, toplo, nevetrovno.
Prevoz: lasten
Fotografije: Boštjan Briški
Dodatna oprema: Zemljevid Karavanke (merilo 1:50000)

Katja Škrabec

Sedmera triglavska jezera (14.1.2007)

 VIDEO:

• Pohod na kočo pri sedmerih Triglavskih jezerih I.mp4
• Pohod na kočo pri sedmerih Triglavskih jezerih II.mp4
• Pohod na kočo pri sedmerih Triglavskih jezerih III.mp4
• Metanje ledu na led.mp4

Kam: do Koče pri Triglavskih jezerih, 1685 m
Kdaj: v nedeljo, 14. 01. 200; odhod ob 6.00; prihod ob 18.30
Udeleženci: Boštjan Briški, Miha Briški, Sarah Briški, Miha Brkinjač, Dragica Jurkovič, Franci Jurkovič, Katja Škrabec, Mile Višnjič.

Potek poti:

• z avtom do izhodišča planinske poti: Škofljica (pred OŠ)–Ljubljana (Trnovo)–Bled–Bohinjska Bistrica (Bohinj)–Stara Fužina–planina Blato;
• planinska pot: planina Blato (1147 m)–Planina pri Jezeru (1453 m)–planina Dedno polje (1560 m)–planina Ovčarija (1660 m), čez Prode–Koča pri Triglavskih jezerih (1685 m)–čez Štapce (1851 m)–planina Ovčarija–planina Viševnik (1615 m); Planina pri Jezeru–planina Blato;
• z avtom proti domu: planina Blato–Bohinjska Bistrica–Bled–Ljubljana–Škofljica.

Časovni potek planinske poti:

• 08.00 start s parkirišča na planini Blato (1147 m);
• 09.00 Planina pri Jezeru (1453 m);
• 09.30 planina Dedno polje (1560 m);
• 10.00 planina Ovčarija (1660 m), 30 min odmora;
• 12.00 Koča pri Triglavskih jezerih (1685 m), 60 min odmora;
• 14.00 planina Ovčarija;
• 15.00 planina Viševnik (1615 m), 30 min odmora;
• 16.00 Planina pri Jezeru;
• 17.00 planina Blato.

Skupaj vzpon: 3, 5 h
Skupaj sestop: 3,5 h
Izhodišče 1147 m
Najvišja točka Štapce 1851 m
Višinska razlika: približno 700 m
Kratek opis poti:
Malo pred planino Blato se odcepi kolovoz v levo strmo navzgor. Po desetih minutah pridemo na razpotje, kjer gremo levo. Širokemu kolovozu sledimo naprej vse do koče na Planini pri Jezeru. Vzpon do Planine je zmeren in pot široka, a zaradi poledenitve povzroča težave. Od koče se spustimo nekaj metrov in sledimo smerokazom za Triglavska jezera. Kljub visokim temperaturam in majhni količini zapadlega in ostalega snega je velika večina v nadaljevanju opisane poti vodila po snegu in nevisokih gazeh. Po pol ure hoje po široki poti pridemo na planino Dedno polje. Nadaljujemo naravnost proti Koči pri Triglavskih jezerih. Po 30 minutah pridemo na planino Ovčarijo. Tu je razpotje. Nadaljujemo naravnost čez Prode. Kmalu za planino pot zavije močno desno. Prečimo strmo travno pobočje navzdol (ta del popolnoma brez snega, čudovit pogled na Komno in dom). Pot se nato vzpenja po gozdu. Kmalu se nam priključi pot s Črnega jezera (Komarča, Hotel Zlatorog). Od tu do koče imamo le še 15 minut hoje skoraj po ravnem. Zagledamo jezero in ga obidemo po desni strani. Za Dvojnim Triglavskim jezerom (5. in 6.) stoji koča. V tem času je zaprta, ima pa zimski bivak. Pri koči je lep razgled. Od koče proti našemu izhodišču se odpravimo mimo jezer, kjer na prvem odcepu zavijemo strmo levo. Pot se hitro vzpenja, tako mimo ruševja pridemo na melišče, od koder imamo krasen pogled na zaledenela jezera. Pri vzponu na Štapce nam pomaga nekaj varoval in lestev. Odpre se še lepši razgled, v ozadju Krn. Levo se vzpenja Tičarica, mi gremo desno proti planini Ovčariji. Pot se rahlo spušča; vije se mimo ruševja proti gozdu; uvale prečkamo po brezpotju, zato bi bilo primerneje obleči še gamaše. Počasi se vzpnemo do planine Ovčarija, nato skozi gozd proti planini Viševnik. Tu razgled na Ograde. Sicer nezahtevna poti skozi gozd (v snegu in ledu precej naporna) nas pripelje do Planine pri Jezeru. Od tu po zelo ledeni, sicer nezahtevni, zmerno spuščajoči poti skozi gozd do parkirišča pred planino Blato. Zaledenele steze navzdol so zakrivile dva padca (brez poškodb) na zadnjico. Ves trud poplačan s sladico pri (medvedu) Šmonu na Bledu.
Vreme: Sončno, jasno, toplo, nevetrovno.
Prevoz: lasten
Foto: Boštjan Briški
Dodatna oprema: Zemljevid Julijske Alpe Vzhodni del (merilo 1:50000).

Za Društvo Kosec K. Š.